Jedro našega podjetja so ljudje – sodelavci, tečajniki in predvsem učitelji, ki so v veliki meri zaslužni za naše uspehe. Zato večji del našega delovnika predstavlja prav komunikacija z ljudmi in včasih se v ekipi pošalimo, da o naših učiteljih in tečajnikih vemo več kot drug o drugem. Kljub temu, da v pisarni skupaj preživimo večji del dneva, nam pogosto zmanjka časa za pogovore, ki niso povezani z delom. Zato sva s šefom za nekaj časa ugasnila računalnik in šla na kavo. Pogovor je, kakopak, tekel o delu (iz svoje kože ne moremo), kljub vsemu pa sva rekla tudi nekaj o tem, kaj ga osrečuje v zasebnem življenju.
V ekipi smo se za študij jezika odločali iz različnih razlogov. Kaj je bil tvoj glavni razlog?
Že zelo zgodaj sem ugotovil, da mi tuji jeziki ležijo bistveno bolj kot matematika. Čeprav sem po naravi precej tehničen človek in se že od malih nog ukvarjam z računalništvom, sem že v šoli vedno najmanj energije vlagal v angleščino, kjer sem imel kljub temu vedno odlične ocene. Čeprav ne razumem slovnice in sovražim učenje jezikovne teorije, pa se me tuji jeziki zelo hitro primejo in učenje novih jezikov mi je v veselje. Že v srednji šoli smo imeli hkrati kar tri tuje jezike, poleg angleščine še nemščino in italijanščino, zato sem se ob vpisu na fakulteto odločal o tem, kako ta potencial čim bolj izkoristiti. Že takrat se je v medijih veliko pisalo o tem, kako bo Kitajska naslednja svetovna velesila in kako trgovinski in politični odnosi vsak dan napredujejo, zato sem se odločil za študij sinologije – vede o Kitajski, njenih ljudeh in njihovem jeziku.
Kaj pa poučevanje? Si si ob vpisu na fakulteto želel, da bi znanje prenašal tudi drugim?
Pravzaprav si še nekaj let nazaj nisem mislil, da se bom znašel v poučevanju. Ob vpisu na fakulteto sem moral poleg študija sinologije, ki je bil takrat še izključno dvopredmetni, izbrati še eno smer študija in odločil sem se za geografijo. Ta pa je bil na dvopredmetni smeri samo pedagoški, zato sem se znašel še na pedagoških predmetih in izpitih. Ti so mi presenetljivo dobro ležali in v sebi sem našel navdušenje nad poučevanjem, ki ga prej nisem poznal. Žal bi geografijo lahko poučeval bolj ali manj le v javnem šolstvu, kamor pa me zaradi več dejavnikov ne vleče.
Kakšen je bil začetek tvoje karierne poti?
V zadnjih letih študija sem začel v mladi navtični šoli v Ljubljani poučevati tečaje za voditelja čolna. Na jadrnicah sem bil od otroštva domač, moje pedagoške veščine in znanje geografije pa so mi pri tem študentskem delu prišli zelo prav. Takrat sem tudi spoznal Marka Hozjana, ki je vodil to, danes največjo navtično šolo pri nas. Po študiju sem sicer dobil delo, a me ni preveč veselilo in ob priliki sem Marku predlagal, da bi več sodeloval z njim in njegovo ekipo, katerih pristop k delu mi je bil nemudoma všeč. Marko je čez nekaj dni predlagal, da združimo moči in skupaj naredimo novo jezikovno šolo. Sprva nad idejo nisem bil navdušen, a sem kmalu ugotovil, da je na trgu veliko prostora za inovacije in sodobne pristope in tako smo zgradili Jezikovno Akademijo.
V podjetju imamo dnevno cel kup zadolžitev in če začneva naštevati tvoje, bova morala naročiti še eno kavo. 🙂 Lahko na kratko opredeliš tvoje glavne naloge?
Kot direktor Jezikovne Akademije so moje ključne naloge, da skrbim za celosten razvoj podjetja in kakovostno vodenje ekipe, ki vsakodnevno raste. Še vedno imam precej zadolžitev, ki terjajo izključno mojo pozornost, a zadnje čase svoj urnik razporejam tako, da velik del dneva prebijem ob delu v dvojicah skupaj s posameznimi člani ekipe. Tako lahko sistematično pomagam na razvoju različnih področij, ki jih pokrivajo moji sodelavci: s tabo na primer na področju organizacije tečajev, z Veroniko na področju prodaje podjetjem, z Alenko na financah in računovodstvu, s Tjašo na področju prodaje fizičnim kupcem in tako naprej. Ta pristop se je v zadnjih mesecih izkazal za najbolj učinkovitega, saj mi omogoča zbrano delo na posameznih področjih z osebami, ki so za ta področja odgovorne.
S katerimi izzivi se pri tem srečuješ?
Kot soustanovitelj podjetja sem večino časa tisti, ki mora skrbeti za nove ideje, pravo usmeritev podjetja in celotne ekipe ter za marketinško prepoznavnost znamke. Še pred nekaj leti sem večino dela opravil sam, danes pa imam tu vas – fantastično ekipo, ki je zelo predana svojemu delu. Moji glavni izzivi se torej gibajo okoli tega, da poskrbim, da imamo vsi usklajeno vizijo in da vemo, kako bomo prišlo do cilja. Če sem svoje delo dobro opravil in vsi vedo kaj se od njih pričakuje in kako to dosežejo, vse skupaj deluje kot dobro namazan stroj – takrat je veselje opazovati, kako teče.
Kateri od naštetih izzivov se ti zdi največji in zakaj?
Največji izziv mi predstavlja usklajevanje na eni strani med mojimi željami in željami ekipe in na drugi strani med zmožnostmi, ki nam jih omogoča rigiden trg. Zelo veliko energije posvečamo temu, da se v pisarni vsi dobro počutimo in da lahko vsak izraža svoje mnenje. Še bolje bi nam šlo, če bi si lahko privoščili več prostega časa med delavnikom ter boljše prostore, opremo in predvsem plače. Žal si ob visokih stroških poslovanja, visokih davkih in precej majhnemu trgu še ne moremo privoščiti vsega, kar bi si želeli. K sreči smo iz generacije, ki je navajena iz malo narediti veliko – smo skromni in to nam pomaga, da lažje dosegamo svoje cilje. Verjamem pa, da si bomo tudi mi kmalu lahko privoščili bolje poskrbeti za svoje sodelavce, saj si to zaslužijo.
Pa vendar vedno ne teče vse, kot bi si želeli. Danes se nam je v pisarni na primer pokvaril kavomat, kar je nekatere precej razburilo. 🙂 Kaj pa tebe pri delu najbolj motil in bi si želel spremeniti?
Verjamem, da je moje mnenje že zimzeleno in klišejsko, a res si želim boljšega sodelovanja med državo in podjetji. Mladi podjetniki smo tisti, ki ustvarjamo nova delovna mesta, skrbimo za razvoj gospodarstva in ne nazadnje plačujemo davke. A do zdaj v celotni zgodovini tega podjetja od države nismo dobili nobene spodbude, subvencije ali druge oblike pomoči. Še več, naše delo je zelo oteženo zaradi toge zaposlitvene politike, saj sodelujemo z več deset učitelji po vsej državi, kjer so urniki in obseg dela zaradi narave trga izredno prilagodljivi. Žal pa nam take prilagodljivosti ne omogoča zakonodaja, ki ne predvideva kratkoročnih in prilagodljivih oblik zaposlitve in kjer je delo, ne glede na obseg zaslužka, skoraj enako obdavčeno. Večkrat smo že primerjali z boljšimi rešitvami, ki jih poznajo v tujini in včasih se resno vprašam, kako nam uspeva križariti med birokratskimi čermi in zablodami.
Pa če pustiva temno plat našega posla in se raje usmeriva na pozitivne točke – kaj te pri delu motivira, kaj te žene naprej?
Mislim, da sem tipičen predstavnik t.i. milenijske generacije, ki od dela prej kot denarno bogastvo pričakuje notranjo rast in smisel. Vsak dan uživam v družbi talentiranih in samoiniciativnih sodelavcev v ekipi, zato mi je opazovanje rasti podjetja, ki je bilo še pred nekaj leti samo ideja v moji glavi zares v veselje. Vedno so pred nami novi izzivi, za naslednjim vogalom še ena nagrada in vsak dan dosežemo kakšno novo malo zmago. Ko pa so te zmage velike, se jih ne branimo dobro proslaviti – in mislim, da se boš strinjala, da smo tudi tam kot ekipa zelo dobro usklajeni. 🙂
Res je, takšna druženja vedno poskrbijo za zabavne zgodbe in lepe spomine. 🙂 Kateri pa je tebi najljubši?
Lepe spomine imam na našo prvo pisarno, ti pa verjetno na dan, ko smo se preselili v zgornje nadstropje v večje in udobnejše prostore. Gotovo se tudi ti še vedno dobro spomniš naše majhne pisarnice v pritličju, kjer je bilo pozimi pogosto precej hladno. Kasneje, ko se je ekipi poleg tebe in Veronike pridružila še Alenka, smo se kar precej gnetli – ni bilo več tako hladno, a z vztrajnim delom smo dovolj zrasli, da smo si lahko privoščili selitev v nove prostore. To je bil gotovo eden večjih mejnikov v našem delu. Mislim, da smo takrat napredovali tudi v odnosu do znamke in smo se zato še z večjim veseljem lotili dela.
Kako pa zgledajo tvoji popoldnevi, po tem ko zakleneš vrata pisarne?
Veliko srečo imam, da lahko doma čisto odklopim od dela – vsak popoldan in zvečer lahko gledam risanke, se igram z lego kockami in prebiram slikanice, to so glavne prednosti starševstva! Šalo na stran, moja hči in žena sta moja glavna opora in vsak popoldan komaj čakam, da pridem domov. Zjutraj, ko se zbudim, pa se že veselim novega dne in novih izzivov ob delu!