Ob njenem zadnjem delovnem dnevu pri nas sva si z Zalo končno vzela čas za klepet. Že ko sem jo prvič spoznal, sem vedel, da je to oseba, s katero želim delati in naredil sem vse, da sem jo pritegnil v ekipo. Moja odločitev se je izkazala za pravilno, saj je Zala v Jezikovno Akademijo prinesla ogromno znanja, odločnosti in predvsem ustvarjalne energije. Včeraj sva se tako pogovorila o njenem času pri nas in nastal je spodnji intervju.
Kaj te je prepričalo, da si se samo eno leto po začetku odločila za delo na Jezikovni Akademiji?
Uf, to pa je težko vprašanje. Ni šlo za ravno tipično iskanje službe, kjer gre za znano delovno mesto in so tvoje naloge vnaprej določene. Pravzaprav sem takrat prišla na razgovor za čisto drugo pozicijo, za učiteljico nemščine. Takrat se je nekako obrnilo, da ni bilo na voljo nobenega primernega tečaja in sem od začetka delala vse drugo, samo učila nisem. Takrat je bilo podjetje še zelo majhno in še v povojih, zato sem videla en kup enih možnosti, v katere bi se stvari lahko obrnile in so potem tudi se. To je bilo tisto, kar mi je bilo takrat všeč, čeprav se sliši kontradiktorno, je bila ta nestabilnost tista, ki mi je bila všeč.
Kaj boš najbolj pogrešala?
Najbolj bom pogrešala svoje sodelavce! To pa ni težko vprašanje, klišejsko, ampak je res. Delo, ki te osrečuje in motivira lahko najdeš kjerkoli, bistveno težje pa je najti ljudi.
Katerega trenutka ne boš nikoli pozabila, kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?
Ne vem če gre samo za en trenutek, več je takih stvari. Mogoče prav ti začetki, ko smo se še zelo veselili vsake male zmage. Na primer, ko smo dobili eno prvih večjih podjetij, znano banko. To je bilo za nas takrat nepredstavljivo in smo bili čisto navdušeni. Sploh nismo videli, koliko dela lahko to prinese, sploh nas ni skrbelo, kako bomo to speljali in organizirali. Nek optimizem in malo treme, predvsem pa ta občutek navdušenja, da nam je nekaj uspelo. Dober občutek, ki mi bo ostal v spominu, bo ta skoraj otroška, naivna energija. Takrat sploh ne razmišljaš o tem, da bo nekaj težko in kaj vse gre lahko narobe, o tem sploh nismo govorili. Kasneje, ko smo dobili tudi kakšne manjše stranke in manj zahtevne projekte, smo včasih videli več težav in težje nam je bilo. Takrat pa smo bili tako mladi in navdušeni, da nas ni nič ustavilo.
Zelo močno si vplivala na to, kakšno je podjetje danes. Kaj bi ti naredila drugače?
Če danes pogledam nazaj, ne vem, če bi kaj naredila bistveno drugače. Kar smo naredili, smo po mojem mnenju dobro naredili. Vedno ko gledam nazaj, mislim, da bi stvari lahko naredila bolje, morda bi pri čem bolj vztrajala. Pogosto pa se mi zdi, da sem takrat naredila vse, kar sem v danem trenutku lahko. Ni pa bilo neke take globalne zadeve, kjer bi se mi zdelo da smo nekaj res narobe naredili, da bi se dalo narediti bolje.
Vemo, katerega sodelavca se boš najraje znebila.
Katerega?
Šefa. (smeh)
Ne, to pa ni res. Javno izjavljam, da to ni res. (smeh)
Vprašanje je, kdo iz ekipe ti je najbolj prirasel k srcu?
Čisto resno, tokrat. Ti si bil prva oseba, ki sem jo spoznala v tem podjetju in verjetno sem tudi zaradi tebe prišla sem. Ne vem, ali gre za naključje, ali si ti tisti, ki je tako dobro izbiral sodelavce, a zdi se mi, da smo se, razen nekaj vzponov in padcev, res zbrali na kupu ljudje, ki smo bili kljub svojim razlikam sposobni dobro delati skupaj. Vsi smo si po karakterjih, načelih in načinu dela zelo različni in verjetno se v kakšnih drugih okoliščinah ne bi niti našli, niti ne bi skušali vzpostaviti odnosa. Tu pa nam je uspelo najti skupni jezik in dobro funkcionirati skupaj. Z Alenko, na primer, sva si v načinu razmišljanja zelo različni, a sva vzpostavili zelo dober odnos in našli kup skupnih točk. Včasih najdeš nekaj kar rabiš v svojem nasprotju, v človeku, pri katerem to najmanj pričakuješ.
Kaj je bil po tvojem mnenju tvoj glavni doprinos, na kaj si najbolj vplivala?
Zdi se mi, da sem zelo vztrajen in trmast človek (smeh). Tega ne zanikam in priznam, da sem zaradi tega včasih težka za prenašati. Po drugi strani pa se mi zdi, da je prav to tisto, zaradi česar lahko prepričam koga, da se kaj naredi drugače. Ker je bila ob mojem prihodu Jezikovna Akademija še tako mlada, je res potrebovala ljudi, ki niso tu samo od osmih do štirih, ampak ljudi, ki zares verjamejo v to in so pripravljeni vložiti svoj prosti čas, predvsem pa svojo energijo in strast, v to, da ta zgodba uspe. Ne bi si mogla očitati, da sem tega vložila premalo, kvečjemu nasprotno.
Odhajaš na novo področje, stran od poučevanja, v marketing. Si že dlje časa želiš delati na drugem področju, izven poučevanja?
Čeprav se včasih zdi, da se glede vsega odločam pragmatično in racionalno, kar je pogosto res, pa se pogosto bolj zanesem na svoj notranji čut, na to kar se mi zdi prav. Ko sem se na primer odločala za študij, je šlo za nekako napol spontano odločitev in tudi po tem, ko sem se po študiju znašla v poučevanju, sem imela občutek, da je to nekako prava izbira. Nikoli pa se nisem videla v poučevanju, v smislu, da je to neko področje, kjer bi si želela delovati celo življenje. Včasih je prišel na razgovor za učitelja kdo, ki je z žarom razlagal, kako je vse, kar si želi početi v življenju, poučevanje. To zelo spoštujem, saj se sama nikoli nisem počutila tako, čeprav mi je to področje zelo všeč. Zdi se mi zelo lepa panoga, saj delaš nekaj dobrega za ljudi, a globoko v sebi sem vedno vedela, da se bom na neki točki obrnila stran in šla v druge vode. To ne pomeni, da se ne bom vrnila in se spet znašla v poučevanju, a za zdaj sledim svojemu notranjemu občutku.
Česa se najbolj veseliš pri novi službi in česa te je najbolj strah?
Ničesar me ni prav zares strah, to ni ravno moje čustvo, nikoli me ni bilo ničesar v življenju strah, razen pajkov. Kar pa se tiče življenjskih odločitev, namesto strahu, kot pri pajkih, ki me jih je res strah (smeh), čutim bolj nekakšno tremo, metuljčke v pričakovanju nepredvidljivega. Zadnjič sem nekje videla dober citat, ki je šel nekako takole: če te je nečesa strah, a te hkrati navdušuje, to je tista prava stvar. Gre za nekaj, kar zame čisto novo, ne vem točno, kaj naj pričakujem, ne morem se pripraviti in organizirati, zato je prisotne nekaj negotovosti. Česa pa se najbolj veselim? Ravno zato, ker gre za nekaj čisto novega, ker vem, da se bom morala ogromno novega naučit, ker gre za nove izzive in se bom morala dokazati; pred mano je še tak nepopisan list, kjer lahko dosežem – še ne vem kaj. V bistvu se krog tako zaključi, prav za to gre, zakaj sem najprej prišla na Jezikovno Akademijo, za to negotovost, ki je običajno negativno čustvo, a je meni nekako všeč.
Zalo bomo v ekipi zagotovo pogrešali in veseli smo, da je bila del naše poti z nami. Ob koncu njenega zadnjega delovnega dne pri nas smo njenemu odhodu in njenim novim priložnostim tudi skupaj nazdravili in ji zaželeli veliko uspehov, ona pa pravi, da se še vrne na čaj in klepet. Zala, srečno pot, mi pa jadramo novim zmagam naproti.