Silvijo imamo vsi radi. No, saj imamo radi vse naše učiteljice in učitelje, a če bi Silvijo spoznali v živo, bi vedeli, kaj imam v mislih – klic ali srečanje s Silvijo me zaradi njene pozitivne naravnanosti vedno spravi v dobro voljo. Njen optimističen pogled na življenje pa je verjetno tudi “kriv” za to, da se pri poučevanju znajde prav v vsaki situaciji in prav z vsemi tipi tečajnikov. Silvija se enostavno ujame z vsemi – s tečajniki v Celju in Velenju, ki se z angleščino srečujejo prvič, z vozniki avtobusa na podjetju Izletnik Celje ali z medicinskimi sestrami v Splošni bolnišnici Celje. In v čem je trik? Silvija sploh ne poučuje angleščine – Silvija se s tečajniki, kot pravi sama, druži v angleščini. Preberite, kaj mi je o tem in o svojem poklicu povedala sama.
Med biologijo in angleščino
Kljub temu, da je Silvija danes učiteljica, ki se poučevanju posveča z dušo in telesom in izgleda, da ji je bil učiteljski poklic položen v zibko, se je na prelomu med srednjo šolo in fakulteto njena zgodba skoraj zasukala v popolnoma drugo smer. Do zadnjega trenutka namreč ni bila prepričana, ali bi raje izbrala študij jezikov ali biologije. Na koncu je vendarle prevladala angleščina in Silvija pravi, da v pravilnost svoje odločitve ni nikoli podvomila. Pravi, da je neizmerno uživala že med študijem, še bolj pa med pedagoško prakso, ki jo je opravljala v osnovni in srednji šoli: “Predvsem mi je bilo všeč, ker smo se takrat od teorije, ki smo jo bili študenti vajeni s fakultete, premaknili k praksi. Je že res, da imaš tudi kot študent določene predstave o učiteljskem poklicu, a ko v resnici stopiš v razred, ko te gleda trideset parov uči in moraš dejansko izvesti učni uro, je to nekaj popolnoma drugega. Takrat sem se res našla in si rekla – to je to.”
Po telefonskem klicu takoj v razred
Po prvih pedagoških izkušnjah, ki si jih je Silvija nabirala v okviru študijskega programa in ob občasnem inštruiranju, se je preskok v resno, poklicno ukvarjanje s poučevanjem zgodil hitro in nepričakovano: “Nekega dne sem dobila klic, da se na Celjskem išče učitelja angleščine za vodenje individualnega tečaja. Ponujene priložnosti sem se seveda zelo razveselila, a že takoj sem bila postavljena pred manjšo oviro – z začetkom tečaja se je namreč izredno mudilo, začeti je bilo treba tako rekoč takoj. Če se ne motim, sem klic prejela v petek, prvo srečanje pa sem izvedla že v ponedeljek. Tako niti nisem imela časa, da bi se lahko zares miselno pripravila na to, kaj me čaka. Čez vikend sem se zato enostavno vrgla v pripravo učne ure, v učna gradiva, v ponedeljek pa kljub veliki tremi odšla na prvo uro, ki je na srečo odlično stekla.”
Ključna je premišljena izbira aktivnosti
In stekle so tudi vse nadaljnje učne ure, ki jih ima Silvija danes za seboj že ogromno. Sama pa se najraje spominja tistih, s katerimi ni zadovoljna le sama, ampak pri katerih uživajo predvsem tečajniki: “Zares sem vesela, kadar mi uspe tečajnike z neko aktivnostjo animirati do te mere, da se poglobijo in pri tem skorajda pozabijo, da uporabljajo angleščino. Takrat lahko že z njihovih obrazov preberem, da so tudi sami ponosni na doseženo znanje in napredek, na to, da so nekaj dosegli.” A izbira ustreznih aktivnosti in učnih gradiv, s katerimi učitelj v učilnici lahko doseže tak učinek, nikakor ni lahko delo in celo izkušeni učiteljici, kot je Silvija, še vedno predstavlja izziv: “Že pri rednih skupinskih tečajih, kjer sicer uporabljamo učbenik, učne ure rada popestrim z dodatnimi aktivnostmi, video posnetki, aktualnimi besedili. Pri tečajih na podjetjih, kjer se vsebine in potek tečaja v celoti prilagajajo potrebam tečajnikom, pa je tega še toliko več. Zato moram biti zares pozorna na to, da izberem takšne aktivnosti, ki bodo tako po tematiki kot po načinu izvedbe primerne in koristne za vse.”
Druženje v angleščini
Odzivi tečajnikov pričajo o tem, da Silviji to odlično uspeva in to ne glede na vrsto ali zahtevnost tečaja. Razlog za to pa ni zgolj v Silvijini premišljeni izvedbi vsake učne ure, temveč tudi v sproščenem in neobremenjujočem vzdušju, ki ga zna ustvariti na tečaju. “Opažam, da tako na redne skupinske tečaje kot na tečaje za podjetja ljudje še vedno prihajajo s predstavami, da bodo učne ure izgledale šolsko – na primer da bo potrebno dvigovati roko in da med uro ne bodo smeli na stranišče. Zato je izrednega pomena, da tečajnikom najprej pokažem, da tečaj pravzaprav sploh ni pouk, ampak neke vrste druženje v angleškem jeziku, kjer smo si vsi enaki in se lahko enostavno – pogovarjamo.”
Silvija v to, da ji uspe povezati in sprostiti tečajnike, vloži ogromno truda in občutka za ljudi, zato pri svojem delu dosega izjemne rezultate, ki se opazijo navzven, še bolj pa so ji za njih hvaležni tečajniki sami. Dober dokaz so na primer vozniki avtobusa – njeni tečajniki s podjetja Izletnik Celje, ki ji vsakič, ko jo zagledajo na ulici, potrobijo in skozi okno mahajo svoji najljubši učiteljici.