Južna Koreja - Jezikovna Akademija - Jezikovni tečaji za znanja prihodnosti

Napisal/a | 21. Jan 2019 | Potovanja

Nazaj na vse prispevke

Pozdravljeni, dragi bralci!


Po dolgem času se zopet javljam z drugega konca sveta. Tako je, še vedno se nahajam v Južni Koreji, kjer opravljam zadnji semester do-diplomskega študija mednarodnega poslovanja.

Na srečo pa sem imela možnost potovati tudi v druge države, zahvala gre dolgim zimskim počitnicam med obema semestroma, ki so posledica obratnega študijskega koledarja v Južni Koreji. Tako so njihove zimske počitnice kot naše poletne, kar pa je bila zame odlična priložnost, da se odpravim naproti novim dogodivščinam in dalje raziskujem svet. V dvanajstih tednih sem obiskala štiri države; Vietnam, Kambodžo, na kratko sem se ustavila v mestu Kuala Lumpur, polovico potovanja pa sem preživela v moji novi najljubši državi: na Filipinih.

 

Moram reči, da mi to enoletno življenje prinaša veliko več, kot sem si kadarkoli predstavljala. Glavni razlog za selitev je bil seveda študij v tujini in pridobivanje novih akademskih znanj ter poslovnih izkušenj. Vsekakor sem se zavedala, da lahko pričakujem tudi veliko različnih življenjskih izkušenj, a nikoli si nisem predstavljala, da jih bom dobila toliko in na takšen način. Kar želim povedati je, da ko sem pred dvema letoma odšla na prvo azijsko potovanje, sem na ta del sveta gledala kot na nekaj zelo oddaljenega, povsem drugačnega in nepoznanega. Danes, po 220 dnevih azijskega življenja, pa lahko rečem, da se počutim tako zelo domače. Na Filipinih sem spoznala mnogo dobrih ljudi, ki bodo za vedno ostali v mojem srcu in ki so me imeli radi takšno, kot sem. Brez pretvarjanja in sprenevedanja ter osebnostnega zidu, kot smo ga kdaj navajeni v Sloveniji. 

 

Drugi zelo zanimiv faktor, ki vpliva na moje odlično počutje v Aziji je, kako sproščeno se počutim v Koreji. Ko sem bila mlajša, si nikoli nisem predstavljala, da bom kdaj živela v tako drugačni kulturi, a se vseeno počutila vsakdanje. Še danes se spominjam dni, ko sem se sprehajala po centru Ljubljane in opazovala skupine azijskih turistov. Kako smešni so se mi zdeli. Danes je gruča Azijcev del normalnega dne, saj živim v mestu, kjer skoraj ni tujcev. To dejstvo prinese veliko težavnosti in izzivov, vseeno pa se počutim privilegirano, da lahko izkusim pravo korejsko mesto. Seoul je, kajpak, že precej internacionaliziran.

 

Mislim, da je velik privilegij, da se sprehajam po korejskih ulicah, kjer mi pismenke na plakatih niso več tuje, kjer takoj prepoznam jezik in sčasoma že lahko nekako razumem kontekst pogovora, kjer dobro razločim na tisoče azijskih obrazov ter približno vem, iz katere države kdo prihaja. Najbolj pomembno pa je, da razumem njihove družbene in kulturne značilnosti, ki so velikokrat precej bizarne in drugačne od naših, vendar jih vseeno spoštujem in občudujem. Priznam, da me sem ter tja Korejci lahko spravijo v slabo voljo, saj se dostikrat obnašajo rasistično ter diskriminirajo zahodne narode, vendar vem, da so kdaj razlog le jezikovne ovire ter da se mnogo rečenega izgubi s prevajanjem.

Sedaj bi rada končno prešla na današnjo temo, po tem dolgem uvodu. Preprosto si nisem mogla pomagati, saj tako dolgo nisem pisala za blog Jezikovne Akademije! Še toliko različnih jezikovnih zagat in izkušenj si želim deliti z vami.

 

Začela bom z jezikovnimi ovirami, ki se pojavljajo med angleškim jezikom in raznimi azijskimi jeziki, s poudarkom na korejščini. Ko sem se pripravljala na odhod v Južno Korejo, so mi mnogi rekli, naj se pripravim, saj ljudje načeloma ne znajo NIČ angleško in da noben napis, meni v restavraciji ter javni znaki, niso v mednarodnem napisu. Kar je skorajda res! In to me je zelo šokiralo, saj iskreno rečeno nisem verjela tovrstnim opozorilom.

 

Iz tega razloga mi je bilo na začetku težko, saj nisem znala brati korejske pisave in nisem vedela, za kaj gre. Večina korejskih restavracij ponuja meni le v njihovem jeziku, zato smo velikokrat le pokazali na določeno jed in upali, da smo se odločili za okusno stvar. Težko je bilo tudi z nakupi. Velikokrat sem se znašla v situaciji, kjer sem potrebovala določeno stvar, na primer koš za perilo, vendar ga nisem našla v tako velikem supermarketu. Osebje pa tujcem ne zagotavlja pomoči, saj znajo komaj povedati par osnovnih angleških besed ali fraz, kaj šele “Laundry basket”. Tako je večina moje komunikacije, predvsem na začetku, temeljila na pantomimi.

 

Večina ljudi bi mislilo, da bi znali vsaj tisti, ki delajo večinoma s tujci, govoriti angleško. Vseeno pa sem doživela, da so imeli težave pri razumevanju tudi zaposleni na letališču, vozniki avtobusov in taksijev. Sedaj lahko razumete, da se je bilo naučiti korejsko neizogibno. A ker je jezik precej težak in definitivno drugačen od jezikov, ki jih poznam in govorim, je proces učenja počasen in zakompliciran. Vseeno pa znam vsaj toliko, da mi omogoča normalno vsakdanje komuniciranje, predvsem v trgovinah, restavracijah, taksijih, avtobusih ter drugih storitvah. Seveda pa se učim tudi zase, za zabavo in zato, ker preprosto obožujem tuje jezike!

 

Druga zelo zanima stvar, ko komuniciram s Korejci je, da moram spremeniti svojo izgovorjavo. Če se trudim govoriti kar se da tekoče in brez slovenskega naglasa, me ne bodo razumeli. Govoriti je potrebno počasi in na njihov način, ki ga je zelo težko pisno opisati. Pomembno je, da je vsak soglasnik vezan na en samoglasnik, drugače Korejci tega ne znajo izgovoriti. Kot primer lahko navedem besedo “school”, kjer se “sch” vežejo na “oo”, “l” pa se na koncu doda k zlogu. Korejci takšne izgovorjave niso sposobni, zato “l”-ju dodajo polglasnik, kot ga mi poznamo v besedi pes (pəs). Če tudi tujci tako govorimo, nas bodo veliko lažje razumeli.

 

Precej vprašljiv pa je njihov sistem učenja angleščine, ki je zelo zastarel in bi moral biti po mojem mnenju kaj hitro posodobljen. Razlog, zakaj je angleščina slabo razvita v državi, je način pridobivanja tovrstnega znanja. Bizarno je, da se VSI Korejci, ki so del šolskega sistema, učijo angleško že od malih nog! Začnejo že v osnovni šoli ter nadaljujejo v srednji. Vendar večinoma le berejo (potiho) dolge tekste ter pišejo. Le redko poskušajo vaditi govor ali pa poslušati. Te dve prvini jezika sta še kako pomembni, zato ni čudno, da ne uspejo dobro komunicirati s tujci. Kot primer lahko navedem zelo smešno situacijo. Ker sem mednarodna študentka, mi je bil na začetku prvega semestra lansko leto dodeljen “buddy”, torej korejski študent, ki je bil namenjen za pomoč ter za mojo udobno ustalitev v državo. Preden sem prišla, sva si veliko dopisovala in zdelo se je, da govori zelo dobro! Sploh nisem podvomila o njegovem znanju. Vendar, ko sva se dejansko spoznala v živo, je komaj spregovoril besedo ali dve ter ni bil sposoben odgovoriti na moja vprašanja. Kmalu je obupal nad programom. Podobno je bilo z mojo cimro, s katero nisem uspela veliko govoriti, ko sva bili obe v sobi. Vseeno pa mi je velikokrat poslala dolgo sporočilo!

 

Na podlagi tega predvidevam, da Korejci nekako poznajo angleški jezik, ko ga vidijo napisanega. A ker je pisana angleščina tako drugačna od govorjene, in ker niso nikoli vadili govora ali poslušanja, preprosto ne znajo komunicirati! K temu tudi pripomore to, da so načeloma precej sramežljiv narod in da tudi nimajo veliko želje po govoru. Kar se tiče tujih jezikov, so malce ignorantski. Vendar največji razlog za ta problem je seveda njihov šolski sistem.

Na srečo pa se razvija veliko popoldanskih jezikovnih centrov, kjer otroke in dijake učijo na interaktiven način ter kjer je govor obvezen del šolske ure. Tudi jaz sodelujem z njimi, ob dnevih brez študijskih aktivnosti učim otroke angleško in iz prve roke lahko povem, da je program zelo dober. Učim prvi, drugi in tretji razred in vse aktivnosti so usmerjene k osnovnem razumevanju in poosebljanju jezika, zato knjig sploh ne uporabljamo. Veliko časa preživimo pri aktivnostih kot so petje, recitiranje verzov, govorjenje dialogov, pripovedovanje pravljic ter igranje iger. S pisanjem bom začela šele čez nekaj časa, v tretjem razredu. Na podlagi tega srčno upam in verjamem, da bo nova generacija revolucionizirala angleške sposobnosti korejskega naroda.

 

Vsekakor pa ni tako slabo, kot sem sedaj opisala. Tako velja za večino Korejcev, vendar seveda ne za vse! Študiram v angleškem jeziku, kot tudi veliko korejskih študentov, željnih novih izzivov, ki obiskujejo angleški program in govorijo dobro, hkrati pa delajo na konstantni izboljšavi. Predvsem se vidi, kateri Korejci so bili v tujini. Tisti, ki so kdaj študirali ali delali v tujini, ali pa le potovali čez mejo, znajo presenetljivo dobro angleško. Izkušnje iz tujine pa se ne reflektirajo le na njihovi jezikovni, temveč tudi na splošni svetovni razgledanosti. To mi omogoča, da imam korejske prijatelje, s katerimi se družim in preživim del svojega prostega časa. Pogovori so vseeno malo bolj omejeni, kot pa na primer z naravnimi angleškimi govorci, kar je precej normalno. Vendar me ne moti, vedno se zelo zabavamo. Predvsem pa se veliko naučim od njih, pa naj bo to o jeziku, o hrani ali o kulturi, vedno mi povedo ali pokažejo nekaj novega.

 

Zaključila bi rada pozitivno, saj neizmerno uživam v Koreji in se vsak dan naučim nekaj novega, pa naj bo to iz poslovnega sveta ali pa kot del splošne razgledanosti. Vseeno pa sem želela ilustrirati, da je precej očitno, da sem odšla izven Evrope, v popolnoma nov svet. Naučila sem se, da tudi odlično znanje angleščine ne pomaga vedno, zato vam polagam na srce, da se ne zanašate vedno le na ta jezik! Učite se jezikov, čim več kot se jih le lahko, saj nikoli ne veš, kdaj ti lahko kateri od njih pride prav. Nikoli si ne bi mislila, da mi bo v Koreji prišla prav ruščina, vendar mi je! Vseeno se pozna, kako velik vpliv na svet je imela imperialna Rusija. V Koreji študira ali dela veliko ljudi, ki prihajajo iz držav bivše Sovjetske Zveze, zato z veliko študenti tu govorim rusko. Vseeno pa je bilo, kot sem že napisala zgoraj, učenje korejščine zelo urgentno.

 

In še nekaj: Slovenci znamo dobro angleško! To vidim sedaj, hkrati pa vem, da se z globalizacijo naše znanje še dodatno izboljšuje. Zato se pridno učite, pridno razvijajte svoje kompetence in naj vam ne bo nerodno uporabiti tujega jezika, kadar ga le lahko. Poskusite govoriti vsak dan, saj govorne kompetence hitro zakrnijo, tako kot se je to zgodilo v Koreji. Saj nočemo, da se zgodi to, kar se je njim, kajne? 🙂

 

Do naslednjič,

 

Špela

Prispevek je pripravil/a:

Špela
Špela je že od malih nog velika ljubiteljica tujih jezikov, saj se že od tretjega leta uči angleški jezik, pred leti pa je začela še z intenzivnim tečajem ruščine. V prostem času rada teče in se ukvarja s fotografijo. Njena velika strast so potovanja in spoznavanje novih kultur. Trenutno se uči špansko, nemško in rusko.