Kaj povezuje rusko raziskovalko kemije, nemškega znanstvenika in Slovenijo? Očitno precej več, kot bi si mislili! V tokratnem intervjuju spoznamo izjemno sogovornico – izobraženo jezikoslovko, učiteljico ruščine in nemščine, ki jo je življenjska pot iz Jekaterinburga prek Nemčije pripeljala v Slovenijo. Z veliko mero humorja in iskrenosti deli svojo zgodbo o selitvi, učenju slovenščine, izzivih pri poučevanju in o tem, kako je iz znanstvenega laboratorija presedlala v učilnico – ter tam našla pravo izpolnitev. Preberite intervju, v katerem je predstavljena zgodba učiteljice iz Rusije.
Kje ste odraščali in kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?
Prvih 24 let svojega življenja sem preživela v svojem rojstnem mestu Jekaterinburgu v Rusiji in če bi mi kdo rekel, da bom kdaj živela v tujini, mu nikoli ne bi verjela. Ampak ko sem nenadoma dobila priložnost za raziskovanje in pripravo doktorata v Nemčiji, sem kar hitro spakirala kovček. Odločena sem bila, da zgradim kariero, a mi ni uspelo.
Uspela pa je družina, poročila sem se in oba imava doktorski naziv. Čez nekaj let me je Sebastian vprašal: »Žena, a bi šla z mano za dve leti v Slovenijo? Obeta se mi izvrsten raziskovalni projekt.« Vprašal je seveda v nemščini, ker je Nemec. Žena pa je kot prava Rusinja zavzdihnila in zagrabila zvesti kovček. Dve leti sta se spremenili v pet let.
Kaj vas je v Sloveniji najbolj presenetilo? Kaj pogrešate? Kateri vidiki življenja tukaj so vam najbolj všeč?
Zgodba je smešna in kar malo sramotna. Najbolj me je presenetila ajda – v nemških trgovinah je skoraj ni, zelo sem jo pogrešala. Ko sem prvič obiskala Slovenijo in v trgovini zagledala ajdo, sem zavriskala in rekla, da bom tukaj preskrbljena vsaj z dobro hrano, zato me selitve ni strah. Nekatere jedi vseeno pogrešam in v vsaki pošiljki iz domovine dobim praline in čaj, iz Nemčije pa za božič obvezno pripeljem Baumkuchen. Ampak najbolj seveda pogrešam svoje najdražje, ki so ostali v Rusiji, svoje rojstno mesto in gore v Harzu v Nemčiji.
V Sloveniji nenehno občudujem naravo, ki je tudi na dosegu roke! Celo prestolnica je zelo zeleno mesto in ima veliko parkov ter rož. Tudi slovenska zgodovina je zanimiva. Tujih vplivov je bilo veliko, a Slovenija je še vedno ostala posebna. Imate tudi čudovit jezik! In seveda moram omeniti, da obožujem svoje najkvalitetnejše dolenjske mačke – mešančke. Mucke so zakon!
Kako ste se naučili slovensko? Se vam zdi slovenščina težka?
Pod pionirskim motom „Будь готов! – Всегда готов!“ (»Bodi pripravljen! – Vedno pripravljen!«) sem se še v Nemčiji začela učiti po učbenikih. Po selitvi v Slovenijo sem obiskala tudi kratek tečaj, prijateljica pa mi je pomagala s pripravami na izpit na ravni B2. Svoje znanje še vedno nadgrajujem, žal počasneje, kot bi želela.
Vprašanje o težavnosti slovenščine pa je past, haha! Kot vljudna tujka bi ti morala odgovoriti: »Ja, težka, nočna mora je! Znorim zaradi dvojine in predpreteklika!« Kot strokovnjakinja bi morala reči: »Jezikoslovci ne razlikujejo med težkimi in lahkimi jeziki.« Kot učiteljica ruščine bi lahko rekla: »No, ruščina je še slabša …« Iskreno pa povem, da se da vsega naučiti, če se potrudiš. Jezik me zelo zanima in bi ga želela tudi poučevati, vendar je za visoko raven slovenščine žal malo gradiv.
Kako ste pristali v učiteljskih vodah? Ste si vedno želeli poučevati?
Od otroštva sem sanjala, da bi raziskovala in poučevala. Moja prva izbira je bila paleontologija, potem pa me je privlačila kemija. Kemiji sem posvetila skoraj 10 let življenja, a sem zaradi zdravstvenih težav morala prekiniti delo v laboratoriju. Dobro, da sem hkrati študirala tudi prevajanje nemščine na področju kemije in preskočila na tir poučevanja jezikov. Izpopolnila sem svojo izobrazbo z dodatnim študijem poučevanja ruščine kot tujega jezika.
Kaj vam je najbolj pomembno, ko predajate znanje jezika? Kakšen je vaš pristop pri podajanju znanja?
Pristop vedno prilagajam željam tečajnikov, saj vem, da vsiljevanje gotovo ne prinaša nič dobrega. Nekateri si želijo bolj klasičen tečaj z delom po učbeniku, nekateri si predstavljajo več govorne prakse ali trening pisanja službenih mailov – vse to počnem z veseljem!
Pomembno pa mi je, da postane učenec samostojen pri uporabi jezika in se znajde tudi, kadar nisem zraven, tako da se trudim razložiti logiko jezika, kako jezik deluje in kakšne pripomočke lahko uporabimo, če smo v dvomu. Poleg tega vem, da naši možgani veliko bolj cenijo informacije, do katerih so prišli sami, zato vedno spodbujam samostojno razmišljanje in iskanje rešitev. Včasih skupini predlagam, da preverijo besedo na DWDS-u ali na portalu Duden in vidim zavijanje z očmi. Temu se smejem in ploskam, saj to pomeni, da DWDS-a morda ne ljubijo, ampak ga vsaj poznajo in znajo uporabiti, če se učiteljica upre. 😀
Kaj so največji izzivi pri učenju nemščine za učenca? Kaj pa za učitelja?
Večina učencev bi rekla, da so najtežji der, die, das, pa nepravilni glagoli, pa glagol na koncu, češnjica na tej torti pa je sklanjanje pridevnikov. Jaz pa mislim, da je najtežje premagati stereotipe: nemščina je grda, nemščina je težka … Nič od tega! Kdor se ne strinja, naj pride na tečaj. 🙂
Zame osebno pa je največja težava dozirati informacije. Če se začnem igrati s slovničnimi poudarki, zanimivimi besedami in pregovori, ki jih obožujem, se je včasih težko ustaviti. A red mora biti!
Kaj bi svetovali nekomu, ki si želi zelo hitro napredovati pri učenju nemščine?
Ljubezen premaga vse, zaljubi se v jezik!
Ali opažate razlike v načinu učenja med različnimi generacijami?
Mladina več uporablja socialna omrežja, drugih razlik pa ne opažam, sodobna tehnologija nas je kar izravnala.
Kaj vam pri poučevanju prinaša največ zadovoljstva?
Napredek tečajnika! Zlasti kadar se tudi tečajnik tega zaveda.
Kako je z zanimanjem za učenje nemščine? Se vam zdi, da narašča, pada ali ostaja približno na isti ravni?
Nemščina je žal manj priljubljena kot angleščina, ampak je zanimanje zanjo kar stabilno. Vesela sem tega, ker lahko delim svoje znanje in navdušenje.
Nam lahko priporočite kakšen nemški film, knjigo ali pesem?
Komaj čakam na tretji del knjige QualityLand Marca-Uweta Klinga, tako da priporočam prva dva dela kot avdioknjigi (bere ju avtor sam). Marc-Uwe piše v relativno enostavni, a še vedno pravilni, natančni in zelo lepi nemščini in ima odličen smisel za humor.
Za konec nam prosim zaupajte svojo najljubšo nemško besedo, frazo ali pregovor. Zakaj vam je pri srcu?
Uf, se ne spomnim ničesar pametnega, tako da bom izbrala nekaj smešnega: Alles hat sein Ende. Außer Wurst, die hat zwei. 🙂