Špelo sem prvič spoznala prav na Jezikovni Akademiji, kamor je prišla že pred mano – pravzaprav je tu že od samega začetka. Zaradi dolgega staža, predvsem pa zaradi uspehov, s katerimi se je izkazala pri svojem delu, spada med učitelje, ki jih še posebej cenimo. S toplino in nespornim pedagoškim talentom navdušuje svoje tečajnike in sodelavce – po druženju s Špelo pač ne moreš biti slabe volje! Zato sem bila še posebej vesela, da si je med pripravami na tečaje vzela nekaj minut in z mano poklepetala o svojih učiteljskih začetkih, izzivih in o tem, kaj ji pri delu daje dodaten zagon.
Dobrega učitelja naredi dober učitelj
Špela se je za študij tujih jezikov odločila predvsem iz praktičnih razlogov. Vedno je bila namreč mnenja, da z znanjem tujih jezikov lahko počneš marsikaj – Slovenija je majhna država in zgolj znanje slovenščine ni dovolj, pa naj si bo pri potovanjih v tujino ali na drugih področjih. Čeprav se je vedno zavedala, da veliko vlogo pri prenašanju znanja tujih jezikov igrajo prav učitelji, pa si na začetku ni niti približno predstavljala, da se bo kdaj znašla v tej vlogi. Na srečo je tok njene poklicne poti v pravo smer naravnala prav – učiteljica. S hvaležnostjo in nasmehom na obrazu Špela pripoveduje o profesorici s fakultete, lektorici Mojci Belak, ki je po predstavitvah večkrat pohvalila njen nastop in občutek za poučevanje. Profesoričine besede so ji dale misliti in prav na njeno pobudo se je odločila za pedagoški študij angleščine in nemščine.
Od solz do smeha
Ko Špelino uro opazujem danes, ne bi ob njenem suverenem nastopu in prirojenem občutku za ljudi nikoli pomislila, da je kdaj podvomila vase. A sama pove, da njeni učiteljski začetki še zdaleč niso bili lahki. Najprej se je morala znebiti treme, ki je na začetku, kot pravi, ni bilo malo. Poleg tega pa jo je na prvem tečaju v svoji učiteljski karieri pred preizkušnjo postavila še tečajnica, ki jo je s svojo kritiko spravila na rob solz. S prve ure je prišla prepričana, da je praktično vse, kar je počela na tečaju, naredila narobe. Ponovno zaupanje v svoje sposobnosti je našla v pogovoru s kolegi učitelji, s profesorico na fakulteti in s svojo mamo, ki je po poklicu prav tako učiteljica. Poleg tega pa je bila prav slaba prva izkušnja za Špelo tisto, kar jo je oblikovalo v učiteljico, kakršna je danes: “Ko razmišljam za nazaj, je bil ta dogodek zame zares zelo koristen. Rekla sem si, da se mi kaj dosti hujšega, kot to, da nekdo popolnoma raztrga mojo uro, moje delo in moj pristop, kot učiteljici ne more več zgoditi. Od tu je šlo lahko samo še navzgor, z leti in izkušnjami pa sem dobila trdo kožo tudi za primere, ko ne gre vse gladko.”
Dobra volja je najbolja!
A roko na srce – na Špelinih urah gre redko kaj narobe. Sama pravi, da se pri opravljanju svojega poklica v prvi vrsti trudi za to, da ustvari okolje, v katerem se vsi dobro počutijo: “To je formula za uspeh! Če ti s tečajniki uspe vzpostaviti sproščen odnos, ne bo od ure nihče odšel slabe volje in naslednjič se bodo z veseljem vrnili. Tega se držim tudi pri obravnavi snovi – ne glede na to, ali gre za obravnavo slovnice ali besedišča, je v ospredju vedno komunikacija v tujem jeziku, v ure pa vključim tudi ogled zanimivih posnetkov ali zabavne aktivnosti, s pomočjo katerih se tečajniki še bolj povežejo med seboj.” Pravi, da se trema, ki se je spomni s svojih učiteljskih začetkov, občasno vrne le takrat, ko izve, da je kateri od njenih tečajnikov tudi sam po poklicu pedagog, ki točno ve, kako mora izgledati dobra učna ura. A tudi ko Špela poučuje stanovske kolege in celo ravnatelje, od njih prejema same pohvale in to ji daje še dodaten zagon.
Kako se po angleško reče smrekovim vršičkom?
Kaj pa Špeli pri poučevanju še vedno predstavlja izziv? Pravi, da se pogosto srečuje z napačnimi predstavami tečajnikov, da smo učitelji nekakšni hodeči slovarji, ki v tujem jeziku, ki smo ga študirali, poznamo izraze z vseh mogočih strokovnih področij. V smehu se spominja primera, ko jo je nekdo od tečajnikov vprašal, kako se v angleščini reče smrekovim vršičkom. A prepričana je, da je v takšnih trenutkih najbolje ostati iskren: “Tečajnikom vedno povem, če česa ne vem in zdi se mi, da znajo mojo odkritost ceniti. Besedo nato skupaj poiščemo v slovarju, ki ga vedno nosim s seboj, preverimo pa tudi rabi v kontekstu in tako se vsi skupaj naučimo nekaj novega.”
Zadovoljstvo tečajnikov je najlepša nagrada
In ravno raznoliko delo, ki ji omogoča stalen napredek, je tisto, kar je Špeli pri njenem poklicu najbolj pri srcu – od tečajnikov se vedno rada nauči in izve kaj novega, pri delu pa jo vedno motivira tudi napredek v znanju, ki ga opazi tako ona kot njeni tečajniki. V tem kontekstu s ponosom omeni tečajnika Gašperja Remica, ki tečaj angleščine obiskuje že dve leti: “Gašper se je na tečaj k meni vpisal s strašno tremo in strahom pred izražanjem v angleščini, danes pa jezik suvereno uporablja tudi, ko v službi sprejema tuje partnerje. Res sva vzpostavila odličen odnos in nikoli ne bom pozabila trenutka, ko mi Matija, direktor Jezikovne Akademije, povedal, da gospoda Remica skrbi, ali sem jezna nanj, ker je zaradi službenih obveznosti že dvakrat manjkal na tečaju. 🙂 Zame je bila to še dodatna potrditev, da on in ostali tečajniki na ure resnično prihajajo z veseljem in da se jim zdi, da od tečaja tudi veliko odnesejo.”
In res je tako – da je Špela učiteljica vrhunskega kalibra ni nikakršnega dvoma – o tem sem se imela priložnost prepričati vsakič, ko sem opazovala njene ure, odzivi iz anket o zadovoljstvu tečajnikov pa moje prepričanje vsakič znova le še potrdijo: “Hvala za zelo prijetno in sproščujoče druženje in uporabno pridobljeno znanje z najboljšo učiteljico Špelo Janežič!”
Vpišite se na enega izmed tečajev angleščine ali nemščine. Pridružite se Špeli!