Lea Debeljak je slovenska košarkarica, članica članske reprezentance, ki je svojo košarkarsko pot začela pri trinajstih letih. Danes, deset let kasneje, igra za belgijski klub Kangoeroes basket Mechelen.
Prvič jo je košarka ponesla v tujino leta 2023, ko je začela igrati v Švici, kmalu zatem pa se je že preselila v Belgijo. Še preden je šla v svet, pa je že v najstništvu na lastni koži izkusila, kako zelo je za športnike pomembno znanje tujih jezikov.
»Prvič sem se resno na dnevni ravni z angleščino srečala pri šestnajstih letih, ko sem igrala v celjskem klubu. Imeli smo dve tujki, ki sta bili iz Teksasa in Nebraske in mnogokrat sem jima morala iz slovenščine v angleščino prevajati trenerjeve napotke.«
Flamsko ali francosko? Angleško!
Na jezikovne ovire je prvič naletela, ko se je preselila v Švico in Belgijo. »Lani sem igrala v delu, kjer so govorili večinoma flamsko in francosko. Igralkam, ki niso znale francosko, je trener posebej dajal navodila v angleščini. Zdaj, ko sem drugo sezono v Belgiji, se učim francosko s pomočjo aplikacije Duolingo. Tako bolje razumem in lažje povežem kakšne besedne zveze, a večinoma komuniciram v angleščini.« Kljub temu da ji aplikacija vse skupaj močno olajša, pa priznava, da bi bilo za kakšno resnejše učenje bolje, če bi se udeležila kakšnega tečaja.
Čeprav včasih naleti na jezikovno oviro, je to pri komunikaciji s soigralkami ne ustavi. Lea je odprta in pripravljena na učenje novih jezikov. »Rada imam učenje novih jezikov, ne predstavlja mi to nekega izziva, ker sem ves čas izpostavljena ljudem, ki govorijo druge jezike. Učim se s pomočjo aplikacij, uporabljam tudi priročnik in si pred odhodom ven ogledam kakšne fraze, da lahko bolje komuniciram.«
Od soigralk se je naučila tudi nekaj poljskih fraz, od vseh jezikov, s katerimi se je do zdaj srečala, pa je po njeno zagotovo najtežji flamščina.
Lea Debeljak: Jezik naj ne bo ovira, tujina ti veliko da
In kaj Lea svetuje mladim športnikom, ki jih tuji jezik skrbi in jim mogoče predstavlja oviro pred odhodom v tujino? »Samo pojdite! Nikoli ne veste, kam vas bo življenje pripeljalo, če ne boste poskusili. Zelo pogumno je iti v državo, kjer ne poznaš ljudi. Veliko se naučiš o sebi, ko greš stran od družine. Odkrivaš dele sebe, ki ti dajo veliko za življenje. Nič strašnega ni, saj se na koncu vedno odločiš, da se vrneš. Ničesar ne moreš izgubiti, veliko pa lahko pridobiš. Prijateljstva in kulture, ki jih spoznaš, ti odprejo svet in dobiš lepo popotnico za življenje.«
Doda še, da v večini držav jezik ni takšna težava, saj večina govori angleško, prednost Slovencev pa je, da se angleščine že zelo hitro naučimo. »Jezik ni ovira in greš iz cone udobja. Vem, da so nekateri sramežljivi, ampak postane vedno lažje in se navadiš. Ni nič strašnega.«
