Jezikovna Akademija in LanguageSitter ne bi bili to, kar sta, brez jezikovnih trenerjev, ki znanje tečajnikom predajo na prilagodljiv, dostopen in sodoben način. Julija Poljanec se je Jezikovni Akademiji pridružila pred slabim letom in je živ dokaz, da se lahko z vztrajnostjo jezika nauči vsak. V pogovoru mi je zaupala, da se ji je kot gimnazijki zdela angleščina težka in da ji ni prav nič dišala, a v nekem trenutku je prišlo do preobrata. Danes je Julija tista, ki znanje predaja naprej. Kako je prišlo do tega in druge zanimivosti o naši jezikovni trenerki, boste izvedeli v izjemno zanimivem intervjuju.
Julija, hvala, da si si vzela čas. Kako si? Kako si preživela poletje? Se ti je zgodilo kaj takšnega, kar ti je še posebej ostalo v spominu?
Dobro, hvala, polna energije in osredotočena na izzive, ki so pred mano. Poletje je bilo sila pestro, predvsem delavno ter produktivno, sem pa vseeno našla čas tudi za oddih. Grški otok Kos, ferate, hribi, morje, druženje na terasi z domačimi in izjemno potovanje po Italiji in Franciji z Monakom ter ogled zaključnih etap Tour de France so bile tiste manj delavne dogodivščine, ki so obogatile moje poletje. Slednji odklop med 2350 in 0 metri nadmorske višine je še posebej dobro del. Lahko bi rekla, prava mera vsega – kaj je sploh še lepšega. Eno anekdoto pa z veseljem delim čisto na koncu, da ne bo že prvi odgovor predolg.
Ker se tudi midve ne poznava prav dobro, me za začetek zanima, kako bi se opisala. Kdo je Julija?
Najprej je hči, sestra, vnukinja in čisto preprosto podeželjsko dekle. Poleg tega je Julija od julija magistrica profesorica poučevanja na razredni stopnji z angleščino, je pa tudi avanturistka, popotnica in večna učenka. Kljub 31 državam, ki jih je do danes obiskala, se vedno znova še raje vrača v mirno majhno vasico na Severnem Primorskem naše zelene dežele. Ja, vse to je bilo nekoliko lažje povedati v tretji osebi.
Moje delo in strast do učenja se odražata v pripravljenosti na različne izzive ter želji po nenehnem osebnem in strokovnem razvoju. Verjamem v misel, da je življenje stalno učenje in da je vsaka izkušnja hkrati priložnost za izboljšanje. To me motivira, da vedno iščem nove načine rast.
Glede na to, da na Jezikovni Akademiji poučuješ angleščino in slovenščino, si verjetno velika ljubiteljica jezika, imam prav? Se morda spomniš, kdaj se je pri tebi rodila ta ljubezen do jezika? Bi lahko rekla, da je za to zaslužna kakšna posebna oseba?
Jeziki so resnično ena izmed mojih strasti – učila sem se že finščine, portugalščine, nemščine, španščine, italijanščine, vendar žal teh jezikov ne govorim tekoče, čeprav jih precej dobro razumem. A ni bilo vedno tako. Spominjam se takrat zame težke gimnazijske angleščine, ko mi ni prav nič dišala in sem pri pouku vse prej kot blestela. Med in po gimnaziji pa sem svojo angleščino izpopolnjevala z delom v turizmu.
Po dveh sezonah, ko sem opravljala delo informatorke v Tolminskih koritih, in štirih sezonah kot turistična vodička na ladji v Bohinju sem angleščino izpilila do te mere, da sem postala popolnoma suverena v pogovorih. Tako se je moja ljubezen do jezika postopoma razvijala, pri čemer so imeli pomembno vlogo tudi turisti, od katerih sem dobivala raznolike pohvale. Te so mi vsakič znova pogrele srce in mi znatno dvignile samozavest.
Jezik imaš rada, kaj pa poučevanje? Je to nekaj, kar si si od nekdaj želela početi? Nekateri že zelo zgodaj v svojem otroštvu vedo, kaj si želijo postati, ko odrastejo. Je bilo poučevanje ena od tvojih želj?
Poučevanje je nekaj, kar me resnično izpolnjuje in navdaja z zadovoljstvom. Zame je veliko več kot le prenos znanja – gre za ustvarjanje varnega, spodbudnega in dinamičnega okolja, v katerem lahko učenci rastejo, razvijajo svojo radovednost, ustvarjalnost, motivacijo, iznajdljivost in kritično mišljenje ter se počutijo cenjene. Med študijem sem sodelovala pri projektu »Storytelling for EFL Young Learners: Holiday Celebrations«, v sklopu katerega je bila moja zgodba, skupaj z drugimi izbranimi, objavljena v slikanici. Projekt, ki ga je sofinanciralo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji, mi je dal dodatno potrditev, da je poučevanje moja prava pot. Knjiga, ki je rezultat tega projekta, je odličen učni pripomoček za učitelje angleščine.
Preden sem se pridružila Jezikovni Akademiji, sem pridobila izkušnje poučevanja angleščine predvsem z izvajanjem zgodnjega učenja tujega jezika v vrtcu in nudenjem inštrukcij učencem nižje in višje stopnje osnovne šole. Letos poleti sem v okviru poletnega jezikovnega tedna angleškega jezika poučevala 6. razred ter isti teden vodila intenzivni enotedenski individualni trening angleščine za gospo srednjih let. Do sedaj sem torej imela priložnost poučevati angleščino od najmlajših otrok pa vse do 72-letnika.
Ko se ozrem nazaj v svoja osnovnošolska leta, se spominjam, kako so mi mlajši otroci, vključno z bratom, radi prisluhnili, kar se mi je takrat zdelo zgolj zanimivo. Čeprav kot deklica nisem sanjarila o učiteljskem poklicu in poučevanje ni bilo ena od mojih želja, sem vseeno občudovala ta poklic. Nekatere učiteljice so me precej navdušile in cenila sem njihov entuziazem, ki mi je še danes za vzor.
Kdaj si se pridružila Jezikovni Akademiji in kaj je tisto, kar ti je pri nas najbolj všeč?
V oktobru 2023, med študijem v Helsinkih, sem prvič prevzela vodenje skupinskega tečaja angleščine na daljavo. Nato se je moja pot t. i. jezikovne trenerke hitro razvijala, saj sem po prihodu domov začela poučevati tudi več tečajev različnih vrst. Na daljavo sem nadaljevala z izvajanjem tečajev angleščine za odrasle na naslednji stopnji in vodila individualne tečaje angleške konverzacije za mlade in starejše tečajnike v živo ter na daljavo.
Poleg tega sem nadomeščala tečaja slovenščine in v živo vodila skupinske ter individualne osnovne in poslovne jezikovne tečaje angleščine, prilagojene potrebam podjetij v različnih slovenskih krajih. Z velikim veseljem še danes sodelujem z vami. Izjemno cenim učiteljevo avtonomijo in možnost prilagajanja učnega procesa posameznikovim potrebam. Prav ta fleksibilnost in individualizacija bogatita Jezikovno Akademijo, zato globoko spoštujem vaš oziroma naš način dela.
Kako potekajo tvoje učne ure?
Svoje učne ure prilagajam potrebam posameznikov ali skupin. Pri individualnih tečajih se v največji možni meri prilagodim predznanju tečajnika. Na začetku skupaj začrtava okviren načrt, ki ga nato sproti prilagajava. Zelo mi je všeč, ko se občasno novo znanje usvaja spontano in nepričakovano na podlagi odziva tečajnika in njegovih trenutnih interesov. Podoben pristop tu in tam uporabim tudi pri skupinskih tečajih, saj tečajniki na ta način največ pridobijo.
Če gre za konverzacijski tečaj, se najprej pozanimam o zanimanjih tečajnika in v skladu s tem prilagajam teme pogovora. Med drugim rada uporabim igre vlog. Na skupinskih tečajih z vnaprej pripravljenim gradivom se držimo tega načela, vendar učne ure popestrim tudi z aktivnimi dejavnostmi in s tem dodatno angažiram udeležence. Pogosteje se zgodi, da gradivo ni vnaprej določeno, kar pomeni, da tečaj temelji na moji iniciativi. V tem primeru pripravim okviren načrt, ki mu sledimo.
Trudim se, da so tečajniki med učnim procesom kar se da dejavni, zato se izogibam pasivnim metodam in oblikam poučevanja. Kljub temu se zavedam, da se vsega ne da usvojiti zgolj z zanimivimi in zabavnimi nalogami, zato je včasih nujna jasna razlaga učitelja, ki mora dobro obvladati učno snov. Po mojem mnenju je prava kombinacija obojega ključ do uspeha.
Vprašala sem te že, kako bi se opisala, zdaj pa me zanima, kaj misliš, kako bi te opisali tvoji učenci?
Tokrat sem uporabila bližnjico in povprašala kar svojega najmlajšega in najstarejšega tečajnika. Zanimivo se mi je zdelo slišati mnenji teh dveh skrajnosti: kako me vidita 13-letnik in 72-letnik. Moj najmlajši tečajnik, učenec 8. razreda, navdušen nad programiranjem in različnimi športi, me je opisal takole: »Very talkative, knows how to teach, understandable, very friendly, open-minded, you have interesting ways of teaching,« ter dodal: »I don’t have anything negative, I would say.«
Na drugi strani pa me je moj najstarejši tečajnik, 72-letni tržaški slovenski pesnik, pisatelj ter gledališki režiser in kritik, opisal takole: »Resnost, profesionalnost, strokovnost in prilagodljivost so odlike učiteljice angleščine Julije. Svoje bogato jezikovno znanje posreduje razumljivo in jasno, sogovorca vključuje v didaktični postopek, tako da so učne ure prijetne in kratkočasne ter mimogrede širijo besedni zaklad.«
Priznam, malce sem pokukala na tvoja družabna omrežja in odkrila, da jeziki niso edina stvar, ki jo poučuješ. Imam prav?
Drži, moja strast do poučevanja sega na različna področja. Začetek aprila 2023, tik pred koncem smučarske sezone, sem pridobila licenco za učiteljico smučanja. Čeprav sem se takrat soočala z močnimi bolečinami v kolenu, sem vztrajala in na koncu uspešno zaključila usposabljanje. Ker sem s študijem na Finskem začela že konec avgusta in zaključila decembra, sem imela do začetka poletnega semestra čas za poučevanje smučanja na bližnjem smučišču in v tujini.
Poleg tega sem v sklopu pedagoške prakse učila tudi razredni pouk na Finskem, Portugalskem ter v različnih šolah po Sloveniji. Zaradi opravljenega izpita za voditelja čolna za morske in celinske vode ter pridobljene licence za upravljanje z radijsko postajo VHF sem lani spomladi pri znanem slovenskem navtičnem podjetju opravljala delo predavateljice navtičnih tečajev za pripravo na izpit radijske postaje VHF GMDSS.
Oktobra 2021 sem pridobila tudi naziv učiteljice joge za otroke. Čeprav zaradi drugih obveznosti še nisem imela priložnosti, da bi to znanje v celoti izkoristila, verjamem, da mi bo kdaj prišlo prav. Trenutno pa pri Plavalni zvezi Slovenije opravljam izobraževanja za pridobitev naziva učiteljice plavanja, ki je bilo že nekaj časa v mojem načrtu. Trudim se biti aktivna na različnih področjih poučevanja in zaenkrat mi ta raznolikost zelo ustreza.
Bi z nami lahko delila še kaj o svojih izkušnjah v tujini? Kako ti je bilo všeč na severu?
Z veseljem. Res je, med dodiplomskim in magistrskim študijem sem imela priložnost dvakrat študirati v tujini – en semester v Portu na Portugalskem in en semester v finski prestolnici. Obe izkušnji sta bili prekrasni, vendar povsem različni, zato bi se težko odločila, katera je boljša.
Sever je izjemno urejen in globoko cenim njihov sistem, ki temelji na zaupanju in odlični organiziranosti. Ena od vrednot, ki me je še posebej navdušila, je točnost, ki v finski kulturi igra ključno vlogo in prispeva k zanesljivi ter spoštljivi družbi. Čeprav so Finci nekoliko zadržani in uporabljajo manj telesne govorice (medtem ko sem sama včasih bolj ekspresivna), mi je bilo življenje v Helsinkih resnično všeč.
Življenje in študij na Finskem sta pomembno prispevala k mojemu akademskemu razvoju. Poleg tega je bila izkušnja prijetna, pomirjujoča in polna pristnih ter zanimivih spoznanstev z ljudmi iz celega sveta. Obogatila mi je ne le študij, temveč tudi pogled na svet.
Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost? Kje se vidiš čez deset ali pa dvajset let?
Na to vprašanje težko odgovorim. Naj se sliši še tako klišejsko, vendar vse, kar si želim, je biti srečna. Srečna in predvsem zadovoljna. Živim za danes in se osredotočam na to, da mi trenutni življenjski slog ustreza. Moj večji cilj v življenju je trenutno nadaljevanje študija na doktorski stopnji, na katero sem že vpisana. Do danes so to vedeli le moji domači. Vseeno se na to resno pot odpravljam skromno in ponižno. Vendar pa življenje ni le načrtovanje in doseganje ciljev – sestavljeno je tudi iz majhnih, vsakodnevnih izkušenj, ki nas učijo in oblikujejo.
Zato bi za konec, kot obljubljeno, rada delila anekdoto iz svoje osebne rubrike “Življenje je stalno učenje”
Bi z nami in našimi bralci delila še kaj?
Pred kratkim sem morala k župniku po potrdilo za botrstvo pri birmi svojega brata. Komaj sem vstopila, pa me župnik že z nasmeškom vpraša: »Ti si kar ‘leteča’, kajne?« Malo presenečena odgovorim: »Res je, ravno sem prišla iz Rakeka, kjer smo snemali eno športno oddajo (Žogarija: Radost otroštva, 19. sezona oddaje na TV SLO 2, pri kateri sem sovoditeljica).« On pa me brez pomisleka ustavi: “Kako, pa saj ti nisi športnica!”
V tistem trenutku sem ostala brez besed. Saj res, ne spadam med vrhunske športnike. Ampak, saj smučam, kot učenka in dijakinja pa sem se uvrstila na dve državni prvenstvi v skoku v višino. Ampak zakaj bi vse to razlagala? Namesto tega sem se le prijazno nasmehnila in pustila, da župnik ohrani svojo predstavo o meni.
Kaj sem se naučila? Da nas ljudje pogosto vidijo skozi ozke okvire, ki pa nas ne smejo definirati. Zato bi rada mladim položila na srce, da ne smejo pustiti, da jih omejuje le ena oznaka, morda to, kar študirajo ali s čimer se trenutno ukvarjajo.
Lahko si vse, kar želiš – in še več stvari hkrati! Tvoje možnosti so brezmejne in tvoja identiteta je lahko tako raznolika, kot si jo sam izbereš. Svet je poln priložnosti, le upati si moraš.