Za uspešno sporazumevanje v tujem jeziku sta razumevanje in primerna raba glagolskih časov izjemnega pomena. Nemščina ima sicer glagolskih časov več kot slovenščina, vendar je to, kdaj katerega uporabiti, čisto logično. Ste vedeli, da lahko nemški prihodnjik uporabimo tudi za izražanje domnev? Ali pa, da ima nemščina dva preteklika – enega Nemci uporabljajo v vsakdanjih pogovorih, drugega pa v literaturi in novicah? Pred vami je enostavna razlaga nemških časov.

Poglejmo, katere čase pozna nemščina, kdaj jih uporabimo in kako. Los geht’s!

1. SEDANJIK (Das Präsens)

Sedanjik izraža trenutno dejanje ali neko splošno veljavno dejanje:

Pogosto pa sedanjik skupaj s časovno navedbo uporabljamo namesto prihodnjika:

Tvorimo ga tako, da glagolski osnovi dodamo končnice: 

2. SESTAVLJENI PRETEKLIK (Das Perfekt)

Sestavljeni preteklik opisuje dejanje ali dogajanje v preteklosti:

Uporabljamo ga pri ustnem sporazumevanju, razen pri modalnih glagolih ter glagolih imeti in biti, pri katerih uporabimo enostavni preteklik, ki smo ga opisali pod naslednjo točko.

Tvorimo ga s pomočjo pomožnih glagolov haben in sein. Večina glagolov uporablja pomožni glagol haben, glagoli premikanja in spremembe stanja ter nekateri drugi pa zahtevajo sein:

Sam pomožni glagol ne zadostuje. V zgornjih povedih ste gotovo opazili besede, ki se začnejo na ge-. To je pretekli deležnik oz. das Partizip Perfekt

Tvorimo ga tako, da pravilnim glagolom dodamo na začetku ge- in končnico -t

Pri nepravilnih glagolih prav tako dodamo najprej ge-, vendar pa pri večini pride še do spremembe v osnovi. Običajno se spremeni samoglasnik. Pri nepravilnih glagolih je na koncu končnica -en

razlaga nemskih casov 3

3. ENOSTAVNI PRETEKLIK (Das Präteritum)

Enostavni preteklik je glagolski čas, ki se uporablja v literarnih tekstih in drugih zapisanih besedilih:

Vedno pa ga uporabljamo tudi pri modalnih glagolih ter glagolih haben in sein:

Enostavni preteklik pri pravilnih glagolih tvorimo tako, da glagolski osnovi dodajamo končnice:

Pri nepravilnih glagolih pa se moramo na pamet naučiti oblike, saj spreminjajo osnovo. Spremenjeni osnovi dodamo še končnice:

4. PREDPRETEKLIK (Das Plusquamperfekt)

Predpreteklik opisuje dejanja v preteklosti, ki pa so se zgodila pred drugimi preteklimi dejanji:

Tvorimo ga s pomočjo pomožnega glagola haben ali sein v enostavnem pretekliku (hatte, hattest, hatte … ali war, warst, war …) in preteklega deležnika (gemacht, geflogen, gehabt …):

5. PRIHODNJIK (Das Futur I)

Prihodnjik opisuje dejanja, ki se bodo zgodila v prihodnosti:

Če je iz povedi jasno, da govorimo o prihodnosti (z uporabo časovnih izrazov, kot so morgen, nächstes Jahr, im Jahr 2040), uporabimo raje sedanjik:

Prihodnjik pa lahko izraža tudi domneve ali predvidevanja: 

Prihodnjik tvorimo s pomočjo pomožnega glagola werden in nedoločnika:

razlaga nemskih casov 2

6. DOVRŠNI PRIHODNJIK (Das Futur II)

Dovršni prihodnjik označuje dejanje v prihodnosti, ki bo zaključeno do določene časovne točke v prihodnosti. 

Dovršni prihodnjik tvorimo s pomočjo glagola werden in s preteklim nedoločnikom, torej s preteklim deležnikom in pripadajočim pomožnim glagolom v nedoločniku: